NAZAJ
SOZVOČENJA 2020
16.12.2020

Javni sklad za kulturne dejavnosti vsako drugo leto organizira regijska tekmovanja pevskih zborov pod naslovom Sozvočenja. Zbori se na teh tekmovanjih predstavijo z vsebinsko zaokroženim programom, ki ga morajo opisati in tudi izvesti. Zaradi razmer v letošnjem letu tekmovalnih koncertov ni bilo, so pa organizatorji Sozvočenja 2020 izvedli na nekoliko drugačen način. Tričlanska strokovna komisija je pregledala vse prejete programe in obrazložitve zborov in med njimi izbrala najboljše projekte in obrazložitve v posameznih regijah. 

Tudi naš zbor je pri tem bil uspešen. Za področje Štajerske in Pomurja je za sestavo sporeda in obrazložitve prejel nagrado naš zborovodja Tomi Bušinoski. Kot zbor z najboljšim prijavljenim sporedom v posamezni regiji pa je nagrado prejel Mešani pevski zbor Štefana Kovača. Tema našega programa je Lipa.

Spored:

Emil Adamič (1877–1936): V DOLINCI PRIJETNI (ljudska)

Ludwig Erk po Franzu Schubertu, prir. Peter Hamersteen (1807–1883): DER LINDENBAUM (Wilhelm Müller)

Anton Schwab (1868–1938): ZDAJ SAM LE SEM ZAHAJAM (Ivan Resman)

Wilhelm Peterson-Berger (1867–1942): STEMNING (Jens Peter Jacobsen)

Davorin Jenko, prir. Lojze Lebič (Jenko (1835–1914): LIPA (Miroslav Vilhar)

Obrazložitev sporeda z veznim besedilom:

Lipo je človek iz gozda pripeljal bliže sebi, v mesto. Očara ga s svojimi srčastimi listi, poživi s sladkim vonjem in s široko krošnjo človeku daje občutek varnosti. V mitologiji so lipe predstavljale živ spomenik. Simbolizirajo pravičnost, ljubezen, mir, domovino. Pod lipami so se ljudje družili, se zaljubili, pogovarjali, debatirali, odločali in tam celo uradno izrekali sodbe. V sanjah lipa pomeni kraj energije, ozdravljenja in moči. V človeški zgodovini je lipa postala eno najbolj priljubljenih dreves v pesmih, slikah, grbih in imenih.

Tudi v Sloveniji je lipa dobila svoje posebno mesto. Po zmagi nad Turki so jo radi posadili v znamenje doseženega miru. Stoletja kasneje, na poti v državno suverenost, se je Slovenija poklonila prav temu drevesu: lipov list je postal sodobna ikona naše dežele in turizma, njeno ime pa smo počastili celo ob naši prvi, sicer neuradni, slovenski valuti. Z lipo označujemo tudi geografsko središče Slovenije in ob najstarejši slovenski lipi proslavljamo mir in svobodo. Podobe in simbolika tega drevesa so navdihnile mnoge pesnike kot tudi skladatelje k ustvarjanju poezije, samospevov in zborovskih pesmi. Drevesu so nadeli raznolik izraz in pomen: od sence ob ljubezenski romanci do sence na grobu; od stičišča srečanj, novih poznanstev in druženj do mirnega šelestenja listja, ki zvečer vsrka vrvež dneva in človeka vrne nazaj v naravo.

Vezno besedilo sporeda (ob nastopu):

»Tu sem doma. Tu je moj dom. Tu je moja domovina. Tu stoji ta stara lipa.

To je moj spomin. To so moji ljudje. To so moji prijatelji. To je moj kraj.

Temu pojem. Temu ostajam zvest.« (V dolinci prijetni)

»Joj, kako lepo nama je bilo pod tisto staro lipo. Še zdaj se vidi, kako sem izrezljal ime moje drage. Zdaj sem daleč vstran, a še vedno slišim. Slišim šelestenje listja. Vabi me v spomine in pomirja me, ko mi zagotavlja zavetje.« (Der Lindenbaum)

»Veter sliši, veter nosi, veter opominja. Hrepenim po domu, hrepenim po svojih ljubezni, hrepenim po tistem izrezljanem imenu. A ni te več. Moje ljube ni več, ostajam sam.« (Zdaj sam le sem zahajam)

»Pod lipo smo se družili, pod lipo smo sanjali, pod lipo smo se zaljubili, pod lipo smo … Bilo je vzdušje. Zdaj je drugačno. Turobno, saj ostale so sence, ostal je spomin, ostale so težke sanje, ostale so solze.« (Stemning)

»Ah, veselje si prinašala,

ko v mladih letih

pod tabo je bilo lepo ležati.

Mojo žalost si prenašala,

ko v zrelosti resničnost

ni mi dala več sanjati.

Upanje si vlivala,

ko vsako leto novo moč

meni in svetu smela si kazati.«

(Lipa)

NAZAJ